Novice

Nekateri festivali imajo program. Pika ima svet. In v tem svetu je za čarovnijo vedno dovolj prostora.

V Velenju se je med 5. in 11. septembrom 2026 odvila že 37. izdaja Pikinega festivala, največjega slovenskega dogodka za otroke in družine. Letošnja rdeča nit so bile Pikine zgodbe, ki so mesto za nekaj dni spremenile v velik oder domišljije, ustvarjalnosti, igre in nenavadnih dogodivščin.

V takšen svet se je lepo vključila tudi moja predstava. V nedeljo, 6. septembra, sem na Titovem trgu v Velenju nastopil s čarovniško–ventrilokvistično predstavo, v kateri sta se srečala dva svetova, ki imata več skupnega, kot se zdi na prvi pogled: svet čarovnije in svet domišljije.

Ko mesto postane otroška zgodba

Pikin festival ni samo še ena otroška prireditev. Za nekaj dni se spremeni celotno središče Velenja. Titov trg, Rdeča dvorana, Pikino otroško igrišče in številne druge lokacije napolnijo predstave, ustvarjalne vsebine, igre, razstave, pripovedovanje in srečanja. Festival temelji na ideji, da je mogoče skozi igro tudi spoznavati, raziskovati in se učiti – predvsem pa, da je pri tem lahko zelo zabavno.

In prav zato je Pika tako hvaležno občinstvo za čarovnika. Otroci še niso pozabili, kako je verjeti, da je nekaj mogoče. Ko se pred njimi zgodi nekaj nenavadnega, ne iščejo takoj razlage. Najprej se čudijo. Potem ugibajo. Nato želijo sodelovati. In na koncu pride skoraj neizogibno vprašanje: »Kako si to naredil?«

Čarovnik in ventrilokvist na istem odru

Tokratna predstava je bila nekoliko posebna tudi zato, ker sem poleg čarovnije na oder pripeljal še ventrilokvizem. Lutka dobi glas, čarovnik dobi nepričakovanega sogovornika, občinstvo pa še en razlog za smeh in presenečenje.

Nedeljsko dopoldne na Pikinem festivalu je bilo zato prav posebno. Na Titovem trgu se je že od jutra dogajalo marsikaj, obiskovalci pa so se lahko sprehajali med številnimi festivalskimi vsebinami. Ob 11. uri je prišel na vrsto še moj čarovniško–ventrilokvistični svet.

Takšni nastopi so mi vedno pri srcu. Ne zato, ker bi bilo otroško občinstvo enostavno – ravno nasprotno. Otroci so zelo iskreni gledalci. Če jim je dolgčas, to pokažejo. Če jih nekaj zares pritegne, pa to pokažejo še veliko bolj. In pri magiji je to najboljša možna povratna informacija.

Nekatere zgodbe se ne napišejo

Letošnji Pikin festival je svoje zgodbe zaključil 11. septembra. Organizatorji so ga opisali kot teden kulturnih, vzgojnih, ustvarjalnih, interaktivnih in gibalnih vsebin, ki so jih navdihnile zgodbe Astrid Lindgren.

Toda nekatere zgodbe ostanejo tudi po tem, ko se festivalska vrata zaprejo.

Morda v fotografiji. Morda v spominu otroka, ki je prvič videl ventrilokvista. Morda v vprašanju, ki ga je nekdo zastavil po predstavi. Ali pa samo v tistem kratkem trenutku, ko je nekaj nemogočega za nekaj sekund izgledalo popolnoma resnično.

In morda je prav to največja skrivnost dobre otroške predstave: ne naučiš jih, da je svet čaroben. Samo opomniš jih, da so to že ves čas vedeli.